Kulturi so v družabnem življenju že od nekdaj pripisovali moč zbliževanja, kot tudi moč ločevanja narodov in narodnosti po njihovih temeljnih navadah in značajih ter neprecenjljivo vlogo pri rojevanju, ohranitvi in poglabljanju vsakršne narodne samozavesti in svojevrstnosti. Tako si v današnjem času vsak narod kar najbolje prizadeva gojiti in razvijati kulturne dobrine.Zgodovinske izkušnje namreč kažejo, da so ravno ljudstva in narodi z bogato kulturo najdalje preživeli in si najdalje ohranili svojo identiteto.

To spoznanje se je v mlajši preteklosti še utrdilo, ker so nekatere sile številnim narodom skušale odreči in odvzeti osnovne življenske pravice in jih izpostaviti kulturnemu genocidu. Prav ti narodi - mednje nedvomno sodimo tudi Slovenci - se najbolj zavedajo pomena kulture za svoj obstoj.

Če vse to velja za narod, mora tem bolj veljati za vse tako imenovane narodne manjšine. Nešteto je poskusov rušenja njihove narodne zavesti, izoliranja od njihovega matičnega naroda in odtujitve narodnega porekla. Vse to se dogaja tudi s slovensko manjšino na Koroškem. Vendar so že naši predniki spoznali, kako pomembne so za nas kulturne pridobitve, razvijanje kulturnnih dejavnosti, gojenje slovenske kulturne tradicije, posredovanje vrednot maternega jezika in načrtno kulturno snovanje; prav te dejavnosti najbolj prispevajo k nevtralizaciji vseh omenjenih poskusov. Največji delež pri tem nosijo seveda narodnostna prosvetna in kulturna društva. Eno do njih je tudi Slovensko prosvetno društvo "Zarja" v Železni Kapli.

Potreba po branju slovenskih knjig, igranju ljudskih iger in petju slovenskih pesmi je narekovala organizirano delo. To delo pa je bilo tudi nujno zaradi vedno močnejšega germanizacijskega pritiska, zato so leta 1907, ko so v Podjuni že delovala nekatera društva, v Železni Kapli ustanovili Slovensko katoliško izobraževalno društvo, predhodnika današnjega Slovenskega prosvetnega društva "Zarja". Tedanjemu prvemu odboru je predsedoval andrej Rapold, p.d. Pasterk iz Bele.

Prve poskuse v društveno-prosvetnem prirejanju so tvegali pri Bošteju, kjer so postavili primeren oder za nastope. Igre pa so uprizarjali tudi pri Vinklu. Tako se je prav kmalu razvilo veliko navdušenje za odrsko dejavnost. V letih pred Prvo svetovno vojno lahko zabeležimo celo vrsto amaterskih gledaliških predstav s pretežno nabožno, humoristično, kmečko, vaško in verskopoučno vsebino. Najpogosteje so uprizarjali igre ob zborovanjih izobraževalnega društva, ki so jih pogosto spremljala tudi informativno-politična, gospodarska ali verska predavanja. Očitno so nekatere od teh uprizoritev tako izredno uspele, da je neznani pisec iz Železne Kaple leta 1910 v časopisu "Mir" navdušeno zapisal: "Zbor je v glavnem ob društvenih zborovanjih navduševal prijatelje slovenske pesmi. Da je rasel tudi v kvaliteti, dokazuje doseženo prvo mesto in nagrada na tekmovanju pevskih zborov leta 1912 v Celovcu. Upoštevanja vredno je tudi knjižničarstvo in zanimanje za branje slovenskih knjig. Društvena knjižnica je štela takrat okoli 350 knjig, precejšno stevilo knjig ji je podarila goriška tiskarna.
Samo v letu 1912 je imelo društvo 10 geldaliških nastopov, 6 predavanj in dvodnevni gospodarski tečaj. Društvo je takrat štelo 250 članov.

Če upoštevamo razmere in možnosti delovanja pred Prvo svetovno vojno, je mlado izobraževalno društvo zadovljivo opravljalo zastavljene naloge in načrte.
Prva svetovna vojna je v Železni Kapli, kakor tudi drugod, močno zavrla društveno prosvetno dejavnost. Fantje in možje so morali k vojakom, pritisk na prebivalstvo s strani vladajočih pa je iz leta v leto rasel. Iskra prosvetnega dela je po domačijah tlela naprej in se na široko razvnela takoj po Prvi svetovni vojni. V času med 1918 in 1920 je bilo v Železni Kapli, kot gospodarskem in upravnem središču dolin Lobnika, Lepene, Remšenika, Obirske, Kort in Bele mnogo slovenske inteligence, učiteljev in uradnikov, ki so pritegnili kmečko in delavsko mladino. Vrstile so se številne uprizoritrve, pevski koncerti in druge prosvetne prireditve, pri katerih je od otrok naprej sodelovalo vse, kar je imelo veselje in žilico za prosvetno udejstvovoanje. V plebicitnem delu se je pri slovenskem prebivalstvu na Koroškem kulturno in prosvetno delovanje močno spajalo s političnim razpravljanem o nadaljniji državni pripadanosti koroških Slovencev.

Avstrijska stran z nemškonacijonalno vred se je v tem času kazala koroškim Slovencem posebno naklonjena in strpna. Obljubila jim je precej kulturno-političnih pravic, tako, da je bil plebiscit z nekaj tisoč slovenskih glasov odločen v prid Avstrije.

Kmalu po odločitvi so obljube in zagotovila splahnela. Nemški šovinizem je še huje zavladal na narodnostno mešanem ozemlju in za nekaj let onemogočil vsako organizirano društveno dejavnost. Povrh tega je skoraj vsa koroška slovenska inteligenca emigrirala ali pa je bila k temu prisiljena.

Tudi v Železni Kapli je po plebiscitu prosvetno življene močno upadalo. Kulturna in politična onemoglost je trajala do konca dvajsetih let. Takrat sta Jurij Pasterk, p.d Tavčmano in Luka Kogoj, p.d. Vegelnov, oba iz Lobnika pričela zbirati predvsem mladino v izobraževalnem društvu, v katerem so začeli načrtovati nove delovne programe. Pomagali so jima med drugimi predvsem Toni Boltežar, p.d. Vovodov iz Lobnika, Karl Haderlap, p.d. Artač z Obirskega, Miha Haderlap, p.d Vinklov iz Lepene in Brečkova fanta Anton in Janez Jerlich iz Lobnika.

Leta 1927 je na povabilo kapelškega izobraževalnega društva izobraževalno društvo "Trta" iz Žitare vasi v tedanji kinodvorani v Železni Kapli uprizorilo igro "Miklova Zala". 500 domačih gledalcev je bilo izredno navdušenih. To je dokončno spodbudilo kapelško društvo, da je ponovno začelo kulturno in prosvetno delovati. Naslednje leto je odbor pozval vse svoje člane in prijatelje naj vrnejo izposojene knjige, da se bo lahko knjižnica na novo uredila. Pozval pa je tudi vse tiste, ki imajo posluh in veselje do petja, da se zberejo pri Kolerju k iziranju in iskušanju glasov.

Po teh pripravah se je leta 1930 ponovno ustanovil društveni pevski zbor pod vostvom Karla  Prušnika, p. d. Velfla iz Lobnika.

Delovati pa je začela tudi igralska skupina pod režijskim vodstvom Antona Pavliča in Franca Weinzierla.

Na občnem zboru leta 1930 se je Slovensko katoliško izobraževalno društvo preimelovalo v Slovensko prosvetno društvo Zarja. To ime je obdržalo do danes. Za odbornike so bili na občnem zboru izvoljeni po večini mladi, ki so se dodobra zavedali pomembnosti slovenskega prosvetnega dela v času in razmerah rastočega nemškonacionalnega šovinizma. Za predsednika je bil izvoljen Mirko Piskernik, tajnik pa je postal Karel Prušnik. France Pasterk je istega leta ustanovil še tamburaški zbor, katerega je tudi vodil. Društvo je od tedaj brez dvoma pomagalo utrjevati narodno zavest in samozavest, tako, da so v času najhujšega fizičnega iztrebljanja slovenskega življa številni člani Zarje stopili v vrste narodnoosvobodilne vojske in oborošenega protifašističnega upora. Ko je bila Avstrija leta 1938 priključena k Nemčiji, so bili nekaterim slovenskim društvom dodeljeni komisarji in šele po intervenciji Slovenske prosvetne zveze je bil ta ukrep začasno priklican. Slovenskim kulturnim organizacijam je bilo delovanje tačas uradno še zajamčeno. Toda germanizacija je že prodirala na vseh ravneh. Društvom je bilo ukazano, da uvedejo arijski paragraf, da prevzamejo v svoja pravila načelo imenovaja društvenih voditeljev (Führerprinzip), za prirejanje iger pa so morali teden poprej vložiti prošnjo pri deželnem svetu, ki je morala vsebovati tudi točen naslov odgovornega odrskega vodja. Le-ta je moral biti "naravno in politično" neoporečen. Kapelški prosvetaši so se v letih pred drugo svetovno vojno v veliki meri posvetili študiju narodnopolitičnih in socialnih vprašanj. Pri tem so se posluževali tudi obsežne društvene knjižnice. Občnega zbora leta 1939 se je kljub nemškonacionalnemu pritisku udeležilo nad sto zavednih članov. Bolj kot kdajkoli poprej je bilo poudarjeno, da si morajo koroški Slovenci u okviru slovenskih kulturnih organizacij sami pomagati in da mora prosvetno društvo ravno v teh okoliščinah veljati kot zanesljiv zaščitnik slovenske narodne svojstvenosti

Med drugo svetovno vojno se je prav v Železni Kapli in bližnji okolici leta 1942 formiralo prvo koroško partizansko gibanje in se uprlo nacističnemu gibanju. Nacisti so s podvojeno krutostjo divjali na tem predelu Koroške. Na pokopališču v Železni Kapli je pokopanih 120 partizanskih borcev in tistih protifašistov, ki jih je policija pobila na domovih, ker so se vključevali v osvobodilno gibanje ali pa ga podpirali. Celo vrsto družin so nacisti izselili ali pa pobili. Mnogo pripadnikov teh kapelških družin je pred vojno sodelovali v prosvetnem društvu Zarja. Od šestnajstih pevcev leta 1930 ustanovljenega pevskega zbora jih je šlo devet v partizane, od katerih jih je pet padlo. Skupno pa je zadnja vojna samo med aktivnimi kapelškihmi prosvetaši zahtevala nad dvajset smrtnih žrtev. Jurij Pasterk in Franc Weinzierl sta bila obglavljenam, Luka Kogoj pa je bil umorjen v koncentracijskem taborišču. Član osrednjega odbora Slovenske prosvetne zveze in vodja tamburaškega zbora Franc Pasterk-Lenart iz Lobnika je padel kot komandant prvega koroškega bataljona in bil proglašen za narodnega heroja.

Še dolgo bi lahko naštevali borce in trpine za obstoj koroških Slovencev, ki jih je vzgojilo in jim za visoke ideale navdušilo Slovensko prosvetno društvo Zarja. Redko katero prosvetno društvo je za najtežjo dobo koroških Slovencev vzgojilo toliko krementih značajev.

Nacizem je s številnimi žrtvami po končani vojni in osvoboditvi zapustil v kapelškem kulturnem in prosvetnem življenju boleče rane. Tudi na vsem ozemlju, kjer živimo koroški Slovenci je kulturno delovanje le počasi in težko oživljajo in se navezovalo na predvojno dobo. Uničenih je bilo 46.000 slovenskih knjig, ostalo jih je samo kakih 3.000, uničeni so bili arhivi, odri, kulise, društveni lokali in narodni domovi, uničen celoten inventar osrednji pisarne Slovenski prosvetne zveze, osrednje knjižnice itd. Podobno je bilo tudi pri Zarji. Kot je razvidno iz zapisnika prvega povojnega občnega zbora, so bili tudi v Železni Kapli uničeni vsi potrebni rekviziti za delovanje društva. Kljub zmagi nad Hitlerjevim fašizmom je na koroških tleh ostalo še mnogo ostankov nacistične in nemškonacionalne miselnosti. Preživeli nacisti so brez ovir prevzeli odločilne družbenopolitične položaje; koroškim Slovencem se tudi v prihodnje niso obetali rožnati časi, boj za obstanek se je nadaljeval.

V Železni Kapli, kot tudi drugod, je ta boj močno podprla oživitev prosvetnih društev, ko so še danes hrbtenica slovenstva na Koroškem. V prvih povojnih letih je kulturna prosveta opravljala v prvi vrsti politične naloge uradno legitimirane Osvobodilne fronte. Prva reaktivizacija Slovenskega prosvetnega društva Zarja pa se je pričela leta 1946, ko so na seji občinskega odbora OF določili Antona Jerlicha, da prevzame skrb za kulturno prosvetno delo. Že 28. julija 1946 je bil v kinodvorani prvi povojni občni zbor društva, ki se ga je udeležilo 150 članov in 50 gostov. Takrat so bili izvoljeni za predsednika Anton Jerlich, za podpredsednika Jožef Piskernik, za tajnika Franci Rutar, za blagajnika Matevž Mozgan za knjižničarki pa Micka Sporn in Angela Birsa.

Najprej so obnovili gledališko dejavnost, pozneje pa so na novo ustanovili pevski zbor. Ker so bile možnosti za domače odrske uprizoritve tako materialno kot personalno močno omejene, so si vsaj v začetku pomagali z gostovanji različnih igralskih skupin v Železni Kapli. Tematsko so te igre že daleč presegale raven predvojnih iger in društva so posegala tudi že po zahtevnih Cankarjevih delih. Uprizoritve se niso več prizadevale samo za posredovanje lepo slovenskega knjižnega jezika, kar je bilo dotlej vseskozi njihov namen, temveč tudi za posredovanje etničnih vrednot, kar je privedlo tudi do večje zavzetosti in resnosti amaterskih igralskih skupin in do znatne razširitve obzorja odrske umetnosti koroških Slovencev.

Z veliko požrtvovalnostjo je tudi igralski skupini SPD "Zarja" uspelo uprizoriti v tem času nekaj iger, ki jih lahko urstimo med zgoraj navedene. V petdesetih in šestdesetih letih sta režirala Franc Vavti in Jurij Pasterk. V zadnjih letih pa pomlajena igralska skupina pod vodstvom režiserja Poldeja Zundra leto za letom preseneča gledalce z izvrstnimi in dobro izbranimi dramskimi uprizoritvami.

Leta 1951 so v Slovenskem prosvetnem društvu Zarja znova ustanovili pevski zbor pod vodstvom Vladimirja Prušnika, ki je v naslednjih desetletjih uspešno nastopal doma po Koroški, pri Slovencih v Italiji, po Avstriji in seveda po Sloveniji in v drugih državah nekdanje Jugoslavije. Veselje in navdušenost za zborovsko petje, ki je obstajalo v Železni Kapli vse od začetka ustanovitve društva dalje, se je tako ohranilo, ko je tako moški, kot mešani pevski zbor vodil požrtvovalni učitelj Joško Wrulich. Posebnost v kulturnem življenju in medkrajevnem, društvenem sodelovanju SLovenskega prosvetnega društva "Zarja" pa je vsekakor pomenil leta 1959 skuno s pevkami in pevci Slovenskega prosvetnega društva "Danica v Šentvidu v Podjuni ustanovljen pevski zbor, ki se je imenoval po narodnem heroju in aktivnem nekdanjem društveniku Francu Pasterku-Lenartu. Štiridestčlanski zbor, ki sta ga vodila Vladimir Prušnik in Hanzi Kežar, pevovodja šentvidskega zbora, je zaradi svoje kakovosti kmalu postal priljubljen po vsej Koroški, pa tudi v Sloveniji. Ta zbor žal ne obstaja več. Odbor in društvo sta potem skozi nekaj let delovala bolj ali man usešno. Leta 1954 je prevzel predsedniško mesto Miha Sadolšek. Do močnih sprememb v odboru pa je prišlo na občnem zboru 15. marca 1959. Vodstvo "Zarje je prevzel inž. Peter Kuchar, ki je društvo predsednikoval dobri dve destletji. Leta 1981 pa je bil za predsednika izvoljen Miha Travnik.

Kulturno in prosvetno delovanje je bilo od začetka do danes neločljivo povezano s politično borbo slovenske skupnosti za njene pravice in obstoj. Da bi bila ta borba najbloblje zasnovana, mora prav v prosvetnih društvih sodelovati čim več pripadnikov slovenske manjšine, po možnosti pa tudi naroda soseda. Vprašanja, ki se ob tem postavljajo, vprašanja sodobnosti, vsestranskosti, aktualnosti, privlačnosti in učinkovitosti slovenskih kulturno-prosvetnih programov in načrtov so v SPD "Zarja" reševali z ustanovitvijo različnih sekcij, ki naj bi pokrivala različna interesna področja. Vsaka sekcija si po svoje prizadeva, da bi zajela čim več slovensko- in seveda tudi nemškogovorečnih občanov v okviru kulturnega, prosvetnega, športnega in družabnega delovanja. V zadnjih treh desetletjih se je delovanje "Zarje" opravljalo predvsem v naslednjih sekcijah in skupinah, ki so nastale iz potrebe in na podbudo angažiranih posameznikov ali pa zavzetih skupin: Mešani pevski zbor in pevska sekcija, odrska sekcija, folklorna sekcija, tamburaška sekcija in športna sekcija. To so sekcije, ki imajo sicer svoj delovni krog, kar zadeva vsebino delovanja, vendar se, kar zadeva članstva medseboj močno prepletajo. Tako se predvsem pri večjih, nekaterih že tradicionalnih prireditvah, kot so to srečanje štirih pevskih zborov, gledališke premiere, sankaške in smučarske tkem, prireditve na predvečer državnega praznika itd. potrebni vsi aktivni člani, ne glede na sekcijo, v kateri sodelujejo. Nenehen boj za obstoj slovenskega življenja na Koroškem pa zahteva tudi nenehno prisotnost na kulturno-prosvetnem področju. "Zarja" je dokazala in še vedno dokazuje, da je to možno in da je to najbolj uspešno tam, kjer ljudi združuje določeno skupno hotenje.

Težko je naštevati posamezne prireditve, nastope, letnice in datume v novejši zgodovini društva, ker jih je nešteto. Nešteto je ljudi, ki so s svojo vnemo doprinesli svoj delež k uspešnemu delovanju "Zarje", mnogo je bilo idej, ki so se rodile prav v tem društvu in so se potem uveljavile tudi drugod.