Slovensko prosvetno društvo »Zarja« in Slovenska prosvetna zveza iz Celovca sta ob slovenskem kulturnem prazniku izdala bilten osme etnološke raziskovalne delavnice učencev in dijakov iz Ljubljane in s Koroškega z naslovom Na poti skozi čas

Kot povsod so tudi v Železni Kapli mladi Ljubljančani teden dni živeli v družinah svojih koroških vrstnikov. Dopoldnevi so bili namenjeni raziskovanju, popoldnevi in večeri pa druženju. Raziskovali so v petih skupinah, ki so ji vodile mentorice – štiri študentke etnologije in etnologinja.

Skupina štirih fantov, ki jo je vodila takrat še študentka Anja Serec, je raziskovala številne posledice propada industrije, ki je tako ali drugače prizadela večino prebivalcev Železne Kaple. Izguba delovnih mest je med drugim povzročila izseljevanje, opuščanje kmetij, celo spremembo pokrajine, od ljudi pa zahtevala, da iščejo nove preživetvene načine.

Nataša Visočnik, takrat študentka, sedaj mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, se je s svojo štiričlansko ekipo poglobila v delovanje obeh slovenskih kulturnih društev, tako SPD »Zarja« iz Železne Kaple kot SPD »Valentin Polanšek« z Obirskega. Delovanje slovenskih kulturnih društev na Koroškem je zanimivo predvsem za mlade iz Slovenije, saj prihajajo iz okolja, v katerem je raba slovenskega jezika v javnosti nekaj samoumevnega.

Tudi Špela Peršin, ki je s tričlansko skupino obiskovala nekdanje obrtnike, je danes diplomirana etnologinja in sociologinja kulture. Z njej lastno natančnostjo je opisala čebelarstvo, pletarstvo, gumbarstvo, oglarjenje, apnarstvo, sušenje sadja, kovaštvo, gozdarstvo in keramiko. Glede na to, da se Železna Kapla z okolico usmerja predvsem v turizem, katere pomemben delež je tudi trženje dediščine, bi bil prispevek lahko v pomoč tistim, ki to področje načrtujejo.

Saša Poljak, ki je danes mlada raziskovalna na Inštitutu za slovensko narodopisje, se je s štirimi dekleti ukvarjala s kmečkimi iniciativami. Opisali so delovanje Copple kaše, Gozdne gospodarske skupnosti, Društva koroških rejcev ovac očalark in obiskali kooperativo Longo mai. Tudi njihov prispevek je uporaben tako za načrtovalce turizma kot novih preživetvenih načinov.

Etnologinja Irena Destovnik se je z enim fantom in s tremi dekleti odpravila k učiteljem ter jih spraševala o značilnostih majhnih dvojezičnih ljudskih šol na podeželju in o statusu slovenskega jezika na glavni šoli. Čeprav je med njihovim obiskom v ljudski šoli na Obirskem šolsko leto na vseh štirih stopnjah zaključilo kar 18 otrok, je to danes zasebna šola z negotovo prihodnostjo.

Ko so prvi domačini prelistali bilten, so ugotovili, da je v tem času umrlo kar šest ljudi, ki so takrat mladim pripovedovali o nekdanjem življenju. Del njihovega znanja v tem vedno hitreje spreminjajočem se svetu pa so mladi rešili pred pozabo.