Večina narodov, ki nikoli ni imela politične moči, svojo moč črpa iz jezika in kulture. To še posebno velja za tako imenovane narodne manjšine. Nevarnost, da pri tem preveč moči potrošijo le za ohranjanje tradicije, je pri njih toliko večja. Prešernova poezija spada med najžlahtnejšo tradicijo slovenske kulture. Brezčasni sta predvsem njena lepota in svoboda pesnikovega duha. Ob tem pa se skoraj dve stoletji po njenem nastanku sprašujemo, ali smemo posodobiti Prešernov jezik, ki ga današnji mladi ne razumejo več. Jezik in način, s katerima so v starejših biografijah opisovali Prešernovo poezijo in njegovo življenje, pa sta zaradi pretirane vznesenosti in ideološke obarvanosti že stvar preteklosti.
Kako krut razsodnik je čas in kako težko novosti prodirajo v tradicijo, pove podatek, da so Prešernovi prvi na Dunaju spisani verzi romali v koš. Na vpogled jih je namreč dobil Jernej Kopitar – delali bi mu krivico, če mu ne bi hkrati priznali, da je bil eden najbolj izobraženih Evropejcev svojega časa – ki pa se je kot prepričan janzenist spotaknil tako ob erotični značaj Prešernove poezije kot tudi ob to, da je pesnik v njej združeval nova estetska, predvsem pa miselna in socialnopolitična spoznanja. Vse leposlovje, ki je po letu 1750 nastajalo v Evropi, so Kopitar in njegovi somišljeniki označevali kot sredstvo za demoralizacijo narodov. Vztrajali so pri zahtevi, naj se slovenski knjižni jezik razvija zgolj v okvirih nabožne, praktične in poučne literature. Nasprotovali so idejam Matije Čopa – ki pa je bil prav tako izjemna zakladnica znanja, ki je trdil, da so prav Prešernove posvetne pesmi, napisane po evropskih zgledih, najboljše sredstvo za kultiviranje slovenskega jezika. Do tedaj se namreč nič, kar je ustvarila svetovna literatura, ni moglo prenesti v slovensko jezikovno ustvarjalnosti. Odpor pa je povzročalo tudi to, da se je Prešeren s svojo poezijo hkrati ukvarjal s pomenom, ki ga ima literatura pri družbeno nerazvitem narodu, ali, kot sem omenila že prej, pri narodu brez politične moči. Prešernovo revolucionarno razmišljanje je bilo usmerjeno predvsem proti takratni absolutistični oblasti.
Družbeno-kritičnih literarnih ustvarjalcev in intelektualcev, ki so aktivno delovali v Zahodni Evropi vse tja do sedemdesetih let, v Vzhodni pa do padca berlinskega zidu, in so analizirali družbena dogajanja, je danes žal vse manj. Tudi v Sloveniji in drugih vzhodnih državah, kjer so imeli izjemno veliko vlogo pri osamosvajanju, so v poosamosvojitvenem, tako imenovanem tranzicijskem obdobju zdrsnili v povsem obrobno vlogo. Najbrž je bil pred kratkim umrli Ibrahim Rugova še zadnji iz vrste družbeno-angažiranih intelektualcev, ki je bil izvoljen na tako pomembno politično funkcijo. Seveda pa ima ta vloga lahko tudi zelo negativne posledice, kar dokazuje družbeni angažma tistih pisateljev in intelektualcev, ki pomagajo utrjevati mit o veličini kakega naroda.
V Sloveniji, za katero sodoben slovenski pesnik lucidno zapiše, da je prva med vzhodnimi in zadnja med zahodnoevropskimi državami – in pri tem izhaja iz odnosa najmočnejših zahodnoevropskih narodov do slovanskega sveta – se je obrat od vrednot skupnosti k lastnostim, značilnim za razvit zahodni svet, kateremu niso ušli niti kulturni ustvarjalci, zgodil po osamosvojitvi. Hkrati se je z izenačenjem pojmov narod in država, pojem slovenstva začel spet obravnavati kot nekaj biološkega. Tako razumevanje pa preprečuje, da bi Slovenci v Sloveniji bili sposobni medse sprejeti vso paleto različnih ljudi, ki ali živijo ob njih, preko oceana ali pa samo prek meje. Neke vrste zanikanje obstoja precejšnjega števila ljudi, ki so Slovenci ali po narodnosti ali po državljanstvu, ne pa oboje, je v ostrem nasprotju z modernim pojmovanjem naroda. Slovencem tukaj in tam bi moralo biti tako pojmovanje tuje, ker imamo bogate izkušnje z življenjem v večnacionalnih državah.
Za konec še nekaj besed ob rob aktualnemu dogajanju v teh krajih: v arhivu enega od slovenskih prosvetnih društev sem pred kratkim našla zapise in pisma, ob katerih sem spričo odnosa do vsega slovenskega, ki ga dokazujejo, ter vseh strahov in predsodkov, dobesedno obnemela. Prav tako ob dogodkih zadnjih dni. Tako da sem vedno bolj prepričana, da se je prav tako kot za formalno-pravno ureditev pravic in s tem za enakopravnost, treba zavzemati za enakovrednost v vsakdanjem življenju.
Žal pa se predsodki in strahovi prenašajo po precej zapletenih in predvsem nezavednih poteh in vplivajo tudi na odnose med ljudmi, ki govorimo isti jezik. Prav zato naj se še enkrat povrnem k tej drobni knjižici in poudarim še eno njeno razsežnost, to je pomen skupnega raziskovanja mladih s te in one strani meje. Podobe, ki jih Slovenci s te in one strani zrcalimo drug drugemu, so prav tako prežete s starimi strahovi in predsodki, ki jih je povzročilo skoraj stoletno bivanje v različnih družbenih sistemih in so posledica ponotranjenih zatiranj, ki iščejo zunanjih izhodov. Že površen izračun pokaže, da se je v teh enajstih letih v prav toliko delavnicah družilo več kot 200 mladih in da to niso edini čezmejni projekti, v katere se vključujejo mladi iz Slovenije in dvojezične Koroške.
Predsednik Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« je v uvodu v brošuro zapisal, da bi se mladi čez nekaj let v Železni Kapli lahko ponovno srečali in preverili, kako boste slovensko in nemško govoreči prebivalci v teh krajih znali izkoristiti nove izzive, ki jih ponuja skupni evropski prostor.